Z drugimi besedami mu rečemo tudi refleks rdeče luči. Služi nam kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo. Je refleks, ki je odgovoren za strah.

Kako se kaže?

Za refleks umaknitve je značilno, da se ob njegovi aktivaciji napnejo trebušne in prsne mišice, kar ramena povleče bolj skupaj in proti medenici, glava se nagne naprej, medenica se zarotira na gor proti popku, napnejo pa se tudi notranje stegenske mišice. Napete notranje stegenske mišice povzročijo notranjo rotacijo kolen (hoja na X), gležnjev in stopal.

Najbrž je veliki večini dobro poznan občutek, ko smo imeli v času šolanja kakšno samostojno predstavitev plakata, seminarske naloge ali power pointa pred celotnim razredom. Takrat smo lahko občutili aktivacijo refleksa rdeče luči. Občutek strahu, trema, pospešeno bitje srca, hitro, plitko dihanje, napetost mišic sprednje strani telesa, ki pritiskajo na mehur, kar posledično povzroči nujo zaradi katere tik pred zdajci odhitimo na malo potrebo in pa tisti občutek v “trebuhu”, vse to je refleks rdeče luči.

Še lažje si refleks rdeče luči predstavljate, če se spomnite dogodka, ko je v vaši bližini nenadno močno počilo, tega pa niste pričakovali. Takrat se mišice sprednje strani skrčijo, ker s tem želijo obvarovati našo notranjost pred nevarnostjo v okolju.

Kdaj se refleks umaknitve aktivira in kdaj postane škodljiv?

Refleks rdeče luči je upravičen, kadar smo akutno v strahu ali kadar nam preti nevarnost pred katero se želimo zaščititi. Ko trenutna nevarnost ali razlog za strah mineta, pa bi se po sprednji strani morali ponovno sprostiti.

Škodljiv postane, kadar je uporabljen kot kronični odgovor na neravnovesje v našem okolju, na katerega ne znamo, nočemo ali pa ne smemo reagirati. Če aktivacija mišic refleksa umaknitve postane naša podzavestna navada s katero se »zapremo« pred nemočjo v okolju in če ta traja dlje časa, potem nad mišicami sprednje strani izgubimo zavestni nadzor. Izgubimo sposobnost zavestne sprostitve. Tej izgubi nadzora nad napenjanjem in sproščanjem mišic pa rečemo senzorno-motorna amnezija (SMA) ali z drugimi besedami čutno-gibalna izguba spomina. (Več o SMA si lahko preberete v enem od preteklih člankov na to temo).

Sprememba funkcije mišic sprednje strani čez čas vodi v spremembo strukture telesa.

Ob kronično aktiviranem refleksu rdeče luči se začne spreminjati telesna funkcija. Ko je telesna funkcija dovolj dolgo spremenjena, se začne spreminjati telesna struktura. Zaradi prenapetih prsnih in trebušnih mišic, osebo »krivi in vleče« vse bolj naprej in skupaj. Drža postane starikava, zgrbljena in takrat ljudje radi rečejo, da se človek drži »puklasto«, ter da naj se vzravna, kar je kratkoročno z vplivom zavesti sicer mogoče, vendar se kifozna drža zaradi nezavedne izgube nadzora nad napetimi mišicami sprednje strani kaj kmalu spet ponovi. Čedalje bolj pogoste so bolečine v ramenih, kolkih in kolenih, pojavijo se ploska stopala.

 

 

 

Kako izgleda in kakšne težave ima lahko oseba, ki je kronično ujeta v refleks rdeče luči?

Prepogosto aktiviran refleks umaknitve povzroča plitko, hitro dihanje, pospešen pulz, aritmije in težave s srcem. Oseba je bolj apatična, zaskrbljena, pretirano skromna in zadovoljna z vsako malenkostjo, preveč kritična do sebe, utrujena in napeta, ima pogosta obdobja žalosti in depresij. Tak človek je tih ali pa pretirano glasen, med hojo dela kratke korake, videti je utrujen, počasen in previden. Potrebe drugih vedno postavlja pred svoje lastne. Ne zna se postaviti zase in ima težave pri uporabi agresivnih čustev za dosego homeostaze v okolju. Ima težave s prebavo in želodcem, alergijami na hrano, pogoste glavobole in migrene, astmo in hemeroide. Strah in tesnoba sta prisotna tudi takrat, ko se ni treba bati ničesar. Rečemo, da oseba rada išče iglo v senu in iz muhe dela slona. Bolj je nagnjena k iskanju krivca za njeno stanje in počutje, običajno vidi zarote na veliko področjih v življenju.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje