Nam je sploh pomembno kako dihamo, ali je važno samo da dihamo?

Ljudje se danes že nekoliko več kot še nedolgo nazaj posvečamo bolj zdravemu načinu prehranjevanja, zadostni hidraciji, telesni aktivnosti in vključevanju raznih prehranskih dodatkov v naš vsakdanjik. Vprašajmo pa se, koliko časa namenimo raziskovanju pravilnega dihanja? Dihanje je ena izmed najbolj pomembnih osnovnih življenjskih funkcij človeka.

Po nekaterih podatkih, bi brez hrane lahko preživeli tudi do 2 meseca, brez vode nekaj dni, brez dihanja pa okvara možganov in zatem tudi smrt lahko nastopi že po nekaj minutah.

Kako dihamo?

Splošno prepričanje je, da dihamo samo s pljuči, v resnici pa dihamo s celim telesom.

Pri vdihu, se ledveni del hrbta napne in rahlo usloči, medenica se nagne nazaj, trebuh se sprosti in podaljša, kar omogoči trebušni votlini da se razširi ter tako preoblikuje. Posledično se ustvari prostor, da se lahko trebušna prepona spusti nižje, zaradi česar se pljuča lahko razširijo in tako učinkovito napolnijo z zrakom.

Pri izdihu pa se ledveni del hrbta sprosti, trebušne mišice se skrajšajo in napnejo, medenica se nagne naprej, trebušna prepona pa se začne pomikati navzgor in tako se zrak iztisne iz pljuč.

Dihanje poteka v trodelnem dihalnem ritmu: vdih-izdih-premor. Dihanje brez premora je danes običajnost in je značilno za simpatično stanje avtonomnega živčnega sistema, zaradi česar smo konstantno »prižgani« in v akciji. Tudi takrat, ko bi morali biti parasimpatični (spanje, počitek).

Povprečna frekvenca dihanja pri odraslem človeku je od 8 do 10 vdihov in izdihov na minuto. Hitreje dihamo, ko smo vznemirjeni, počasneje pa kadar smo v sproščenem in umirjenem stanju. Globina vdiha je odvisna od našega razpoloženja. Plitko dihamo kadar smo prestrašeni in pod stresom ali pa kadar ne smemo čutiti sebe in za nas ni priporočljivo, da bi se na te občutke odzvali. Bolj globoko in umirjeno dihamo takrat, kadar smo pomirjeni in nas ni strah, kaj se bo zgodilo jutri.

Zakaj pride do spremembe dihanja?

Pri dojenčkih je pravilno dihanje še kako dobro opazno. Dihajo globoko, umirjeno ter neslišno s pomočjo trebušne prepone. Kasneje pa se dihanje vse bolj spreminja in popači.

Že v otroštvu se srečujemo s situacijami, ki v nas vzbudijo občutke močnih čustev in so za nas preveč boleče z njimi pa se ne znamo ali pa ne želimo soočiti. Varovalka, ki nas ščiti pred temi čustvi pa je popačitev dihanja, ki postane vse bolj plitko in pospešeno. Zavarujemo se pred močno jezo, strahom, žalostjo, v nekaterih primerih, v okoljih kjer to ni zaželeno pa na žalost tudi pred izražanjem veselja in ljubezni. Že kot zelo majhni se naučimo, da starejši, najpogosteje starši ali skrbniki, naše nemoči, ki jo želimo izraziti prek čustev zaradi svoje nezadostne čustvene zrelosti ne odobravajo in ne sprejemajo ter da so ta intenzivna čustva pravzaprav nezaželena. Pred izražanjem le-teh se »zaščitimo« z zakrčenjem mišic, ki pri dihanju sodelujejo in tako ustvarimo trd oklep, zaradi katerega sta vdih in izdih omejena. Predstavljajte si, da imate na prsih skalo, želite pa umirjeno in globoko vdihniti ter spremeniti obliko prsnega koša. Nemogoče. Zato je logično, da dihanje postane hitrejše in bolj plitko.

Ko smo se kot otroci okolju prisiljeni prilagajati dlje časa, potem nad napetimi in skrajšanimi mišicami, ki s svojo napetostjo onemogočajo primerno ekspanzijo trebušne in prsne votline izgubimo nadzor in zmožnost sprostitve. Takšno dihanje prenesemo tudi v odraslo dobo, z leti pa so posledice popačitve dihanja vse hujše.

Nikoli ni prepozno, da bi se naučili kako pravilno dihati.

Dihanje je avtonomen proces, nad katerim nimamo direktnega nadzora. Naš avtonomni živčni sistem nadzira dihanje in ga prilagaja glede na trenutno stanje v telesu. Lahko ga sicer nadziramo, kadar smo zavestno pozorni na gibanje trebušne prepone, vendar take pozornosti ne zmoremo obdržati dlje časa, saj današnji tempo življenja od nas zahteva, da smo vseskozi pozorni še na preostalo dogajanje okoli nas.

Dihanja se lahko kot rečeno kadarkoli začnemo zavedati in nanj tudi vplivamo. Takrat namensko pričnemo dihati bolj pravilno in tudi počutimo se bolje. Ko pa pozornost preusmerimo drugam, se dihanje povrne v prvotno stanje, zato je potrebno iskati razloge, zaradi katerih se telo vedno znova vrača k nefunkcionalnem dihanju.

Kot učitelj AEQ dihanja 1. stopnje vam skozi učinkovitejše dihanje in razlago ponudim razumevanje in vas učim kako ustvariti človeški strukturi in funkciji bolj primerno okolje in odnose med ljudmi s katerimi živite, da bi lahko dihali bolj pravilno.

To pa je tudi ena izmed osnovnih in najbolj pomembnih razlik AEQ dihanja in ostalih dihalnih tehnik in metod, ki učijo pravilnega dihanja. Namreč ostale dihalne metode po večini ljudem želijo pomagati, da bi dihali pravilneje, kljub temu, da še naprej živijo v enako toksičnem okolju in odnosih, ki pa jim pravilno dihanje kronično onemogočajo in so jih do nepravilnega dihanja pravzaprav sploh pripeljali.