Kadar nas je strah napnemo trebušne in prsne mišice. To povleče ramena skupaj in navzdol proti medenici, napete trebušne mišice pa medenico zarotirajo rahlo navzgor proti prsnemu košu. Glava se nagne naprej in tako drža postane starikava in kot radi rečemo »grbasta«. Omenjeni refleksni odziv imenujemo refleks rdeče luči, ali z drugimi besedami refleks umaknitve, ki ste ga lahko spoznali že v mojih preteklih objavah.

Tak hipni odziv je potreben in koristen, kadar smo v nevarnosti in nas je strah. Telo z napetostjo mišic sprednje strani želi zaščititi našo notranjost pred ogrožajočimi vplivi v naši okolici. Ko nevarnost mine, pa bi se morale mišice sprednje strani telesa ponovno sprostiti in podaljšati, zaradi česar drža ponovno postane bolj pokončna.

Posledice zlorabe refleksa rdeče luči

Težave nastanejo, kadar je refleks rdeče luči uporabljen prepogostokrat in koristi kot ščit, s katerim se navidezno obranimo pred vsakodnevnimi odnosi, ki nas spravljajo v strah in nemoč. Če v takem okolju živimo dlje časa, se moramo nanj dolgoročno prilagoditi, kar pomeni, da moramo trajno napeti mišice sprednje strani telesa, kar nam sicer služi kot začasna, alternativna rešitev, dolgoročno pa postane naša podzavestna, nezavedna navada.

Trebušne, prsne in vratne mišice ostanejo kronično, nezavedno napete, naša drža pa vedno bolj zgrbljena. Taka stisnjena drža, nam onemogoča in preprečuje pravilno lijačno dihanje v globino in širino prsnega koša s pomočjo trebušne prepone.

Napete mišice, ki služijo kot oklep pred nevarnostjo, nas stiskajo in s tem omejujejo globok vdih, zaradi česar dihanje postane vse bolj plitko. Telo se mora na tak nenaraven način dihanja prilagoditi in vseeno najti način, da v pljuča le nekako pripelje zadostno količino kisika. Zato začnemo dihati še hitreje, s čimer pospešimo krvni obtok.

Zaradi pospešenega krvnega obtoka, se temu primerno pospešita srčni utrip in krvni tlak. Tako dihamo tudi v mirovanju in se vedemo, kot da smo konstantno v nevarnosti in strahu, pa čeprav smo doma, v sproščenem, mirnem in varnem okolju.

Ker dihamo hitreje in hiperventiliramo, v telo vnašamo preveč kisika glede na realne telesne potrebe in tako porušimo razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom v pljučih in krvi.

Pospešeno dihanje povzroči, da zrak prehitro zapusti pljuča, kar pripelje do slabše izmenjave in izkoristka kisika in ogljikovega dioksida.

Težave, ki jih povzroča nepravilno dihanje:

  • Kronične bolezni dihal kot sta astma in bronhitis
  • prekinitve dihanja med spanjem in nespečnost, suha usta, slab zadah
  • slabše delovanje imunskega sistema, pogosti prehladi, vnetja grla in žrela
  • kronična aktiviranost odziva »boj ali beg«
  • glavoboli, vrtoglavice, omedlevice
  • bolečine v hrbtenici, ramenih in vratu
  • kronična utrujenost in izgorelost
  • pospešeni utrip in visok krvni tlak

Ste se našli v zgoraj naštetih težavah in si želite učinkovito dolgoročno izboljšanje ali odpravo stanja?

Če se najdete v katerih izmed zgoraj naštetih težav in si želite dolgoročno, učinkovito zmanjšati ali odpraviti vzroke za nastanek le-teh, ste vabljeni da se udeležite katere izmed mojih prihodnjih delavnic ali pa se z AEQ metodo in AEQ dihanjem spoznate individualno.

Učenje, predvsem pa razumevanje in znanje AEQ metode in AEQ dihanja vam bo omogočilo, da boste pridobili nova koristna orodja, s katerimi boste lahko dolgoročno pomagali sami sebi in tako bili vedno manj odvisni od drugih zunanjih rešiteljev.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ dihanja 1. stopnje