Osebe s prisotno čutno-gibalno izgubo spomina pretiravajo, tega pa se niti ne zavedajo. Zaradi popačenega prenosa podatkov med telesom in zavestjo ne znajo in ne zmorejo prepoznati opozoril telesa. V modernem, podivjanem svetu so taki ljudje bolj uspešni in na nori tempo bolj prilagojeni. Pri delodajalcih so zelo zaželeni. Sposobni so delati dlje in zaslužiti več.

»Trda koža«.

Zaradi zakrčenosti telesa težje zaznavajo opozorila v obliki bolečin in utrujenosti, ker jim čedalje bolj toga in trda membrana služi kot maska, katera prenaša močne pritiske okolja. Ob tem pa jim maska omogoča, da kljub nerealnem odnosu do časa, energije in okolice ohranijo pokončno držo ter nasmeh na obrazu. Ne znajo se ustaviti in reči ne, ob enem pa ne čutijo utrujenosti.

Vendar ne za dolgo. Maska prej ali slej poklekne pod stresom in pritiski ter zdrsne v kronično utrujenost, izgorelost in depresijo. Zavest lahko dobiva kratkoročne bitke in ignorira telo, vendar bo telo na koncu vedno dobilo vojno in ustavilo zavestne načrte. Takrat si lahko oseba še ne vem kako želi pretiravati in še naprej riniti z glavo skozi zid, lahko preposluša vse mogoče podcaste in prebere nešteto knjig, ki bi jo »nahajpale«, vendar, ko telo pregori se je prisiljena ustaviti.

Običajno se iz posledic lastnega pretiravanja nič ne naučimo.

Človek namesto da bi razmislil, kaj ga je privedlo do bolečin, bolezni ali izgorelosti in glede tega nekaj korenito spremeni, raje hiti nazaj v službo in isti vsakdanji stres v čimkrajšem možnem času. Pritiski okolja nanj pa so običajno vse močnejši, na njih pa se zaradi ločenosti zavesti od telesa ne zna odzvati na čustveno zrel način. Namesto, da bi postavil meje in poskrbel zase, hiti nazaj v iste tirnice življenja, katere so ga pravzaprav pripeljale do bolečin, bolezni ali izgorelosti. Tak odnos do sebe, je v današnjih časih zaželen, spoštovan in marsikje celo nagrajevan.

Trpeti dlje časa, vodi v vedno večjo entropijo.

Priznati si, da potrebujemo počasnejši tempo in počitek, je danes znak »šibkosti«. Bolj so cenjeni tisti, ki pretiravajo in trpijo. Za miselnost na naših koncih je značilno, da nič ni dovolj dobro, če človek ob tem ne trpi. To velja znotraj medosebnih odnosov, drži v športnem svetu, prav tako pa tudi v službi. Dolgoročno pa ni mogoče trpeti, brez vedno večjih negativnih posledic na telesnem ali duševnem nivoju človeka.

Vpliv dviga hitrosti in kompleksnosti življenja.

Napredek industrializacije in prihod strojev, sta povzročila popačen odnos do časa. Stroji so povzročili, da smo ljudje precej pospešili hitrost in kompleksnost življenja, to pa pomeni, da je čas postal veliko bolj pomembna komponenta v kateri je vedno več potrebno opraviti čimprej in to početi za vsako ceno.

Ob dvigu hitrosti in kompleksnosti življenja smo vzporedno pozabili dvigovati tudi čustveno zrelost. To pa se pozna v vse pogostejšem pojavu kroničnih bolečin in bolezni. Dogaja se nam podobno, kot če bi bili celotno življenje navajeni voziti Cliota, na enkrat pa bi nas nekdo brez postopnega učenja in dvigovanja »zrelosti« načina vožnje posedel v Ferrarija. Na prvo žogo se sicer sliši dobro, vendar je tako velik preskok v tako kratkem času, brez ustreznega »treninga« precej nevaren in močno poveča možnost, da se bomo prej ali slej zaleteli.

 

 

Tim Ferjan,

Učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje