Temelj učinkovitega človeškega gibanja so gibi, ki izhajajo iz centra telesa in so usklajeni z gibi v okončinah. Človeška energija se generira v središču telesa in se koordinirano prenaša naprej do okončin, kar nam omogoča da se lahko premikamo. Okončine delujejo kot bič, ki prenese energijo potrebno za gibanje. Danes pa je telo večine ljudi bolj kot lahkotnemu biču, podobno trdemu hrastu.

Splošno prepričanje je, da se premikamo zgolj z našimi okončinami. Temu pa ni tako. Človek brez nog, se kljub temu, da nima nog lahko premika. Zato ker gibi izhajajo iz središča telesa s pomočjo spiralnega gibanja, kjer se prsni koš rotira v eno, medenica pa v drugo smer.

Cilj učinkovitega gibanja je, da se gib opravi z usklajenim delovanjem mišic, ki se na eni strani krajšajo na drugi pa daljšajo, pri tem pa se porabi najmanjša možna količina energije. Kot otroci, smo bili vešči lahkotnega in usklajenega gibanja, z leti čedalje večje odtujenosti zavesti od telesa, pa smo ta občutek postopno izgubili. Nekateri bolj, drugi manj, smo se začeli premikati vse bolj podobno robotom.

Opazna je občutna razlika med lahkotnim, pristnim, razigranim gibanjem otrok, ter med trdim, težkim, glasnim in togim premikanjem nas odraslih.

Težav, bolečin in nezadovoljstva zaradi vse večje neurejenosti gibanja pa se potem ljudje kar nekako navadimo, ker velja, da je bolečino pač treba sprejeti in se z njo naučiti živeti, oziroma vse večjo entropijo znotraj nas pripisujemo letom.

Za vse bolj neprijetno gibanje niso kriva leta kot taka, ampak so kriva leta, v katerih sebi in svojemu telesu nismo namenili dovolj pozornosti, da bi nepotrebno mišično napetost sproti urejevali. Ker nismo urejevali težav, ko so bile akutne, smo jim omogočili, da so postale kronične.

Ta kronična zakrčenost mišic v centru trupa onemogoča spiralno gibanje medenice in prsnega koša. Trup postane rigiden in tog, zato se ves pritisk prenese na ledveni del hrbta ter noge. Gibanje postane okorno, trdo in vedno bolj boleče. Tako pride do vse pogostejših bolečin v ledvenem delu hrbta, do bolečin v medenici, kolkih, do poškodb kolen, gležnjev, tetiv in ploskih stopal. Pogoste so bolečine v ramenih, kalcinacije, »teniški komolec«, bolečine v zapestju, dlaneh, karpalni kanali ipd.

Napete mišice za svojo nepotrebno napetost porabljajo ogromno naše energije. Ker je gibanje vedno bolj neprijetno, stiskamo zobe in vanj vlagamo še več truda, volje in energije, kar pa nas dolgoročno še bolj izčrpava.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje