So ene izmed najpogostejših kroničnih bolečin. Medtem, ko si večina ljudi površno deli mnenje, da so zanje krive prešibke mišice hrbta in trebuha ali pa »degenerativne« spremembe okostja, ki nastanejo »brez vzroka« pa imam sam na dotično problematiko povsem drugačen pogled. Tudi meni so kronične bolečine v ledvenem delu hrbta in vse omejitve, ki sodijo zraven grenile življenje kar nekaj let, zato se še kako dobro zavedam kako neprijetno je vse skupaj.

Večopravilnost in pretiravanje zahtevata kronično napete mišice trupa.

Mišice ledvenega dela hrbta, se napnejo zaradi refleksa akcije (refleks zelene luči), ki poleg hrbtnih napne tudi mišice vratu, ritne, zadnje stegenske in mečne mišice.

Če živimo v prehitrem tempu in pod visokim zunanjim pritiskom, moramo napeti mišice trupa in tako povečati našo notranjo napetost, s katero obdržimo pokončno držo ter se zoperstavimo stresu.

Ko na tak način živimo dlje časa, neprestano napete mišice s katerimi vzdržujemo višji notranji pritisk postanejo naša nezavedna navada in del našega podzavestno sproženega avtomatizma. Tako ostanejo napete tudi takrat, ko bi sicer morale biti sproščene, recimo med počitkom in spanjem.

Čutno-gibalna izguba spomina.

S časom pride do pojava, ko mišice zaradi konstantne aktivacije ostanejo kronično napete, tega pa se niti ne zavedamo več.

Tako stanje imenujemo čutno-gibalna izguba spomina. Za njo je značilno, da zakrčene mišice popačijo in otežijo prenos informacij med mišicami in možgani, zaradi česar ne zaznavamo več, da so ostale napete. Posledično izgubimo nadzor nad njihovo sprostitvijo in jim tako omogočimo, da ostanejo zakrčene še naprej.

Gibanje trupa postaja vedno bolj trdo in boleče, vsake toliko nas »vseka v križu«, bolečini pa ne uspemo pripisati nobenega očitnega razloga. Nismo dvignili ničesar težkega, nismo se udarili ali padli, pač pa nas je kar »na lepem« začelo boleti.

Kako zakrčen trup negativno vpliva na gibanje?

Nenehno aktivirane mišice trupa s svojo napetostjo otežijo spiralno rotacijo telesa. To je naravno človeško gibanje, ki smo ga kot otroci zelo dobro poznali.

Gre za gibanje, kjer se prsni koš ob koraku naprej rahlo rotira v eno, medenica pa v drugo stran. Če boste kdaj pozorno opazovali tekmovalce pri hitri hoji, boste lahko opazili tako dinamiko premikanja. Predpogoj za tako gibanje pa so sproščene mišice trupa, predvsem trebušne, hrbtne in stranske.

Če je telesno jedro kronično napeto, je hrbtenica ujeta v primež oklepa, ki ga te mišice sestavljajo. Taka hrbtenica je trda in slabše premična, ob gibanju se ni zmožna primerno rotirati. Zgornji del hrbtenice, bi se moral rahlo rotirati v smer kamor se obrne prsni koš, spodnji del hrbtenice pa v smer rotacije medenice.

Kronično imobilizirano hrbtenico in napete, zakrčene mišice pa nagli gibi in nepričakovane nestabilnosti v vsakodnevnih situacijah toliko bolj obremenijo, kar opišemo kot neprijetno bolečino.

Ne zavedamo se, da mišice hrbta in trupa ne morejo niti ne smejo prevzeti funkcije hrbtenice.

Funkcija hrbtenice je, da z najmanjšo možno porabo energije nosi težo in telesno silo preko nog prenaša v tla. Opažam pa, da je logika postala povsem obratna, kar ima dolgoročno nevarne posledice.

Današnja logika je taka, da morajo prenašanje teže opravljati mišice in ne kosti. Mišice se vse bolj krepi in napenja, zaradi česar naj bi se »razbremenila« hrbtenica. Dejstvo pa je, da bolj kot mišice še dodatno napenjamo s krepitvijo, višji pritisk ustvarjamo v ledvenem delu hrbtenice, zaradi česar nas ta vedno bolj boli. Sprva »vsake toliko«, potem pa vedno pogosteje in dlje časa.

Kaj se zgodi če upognemo trdo hrastovo palico? Poči. Kaj se zgodi, če upognemo prožno palico leske? Upogne se, ampak ne poči. Zakaj? Zato ker so njena vlakna bolj prožna, njene »mišice« imajo večjo sposobnost »sprostitve« in podaljšanja.

Razumete dinamiko? Kaj se zgodi s trdimi, zakrčenimi mišicami in imobilizirano hrbtenico, ki je ujeta v primež kronično napetih mišic trupa, ko se prepognete in dvignete košaro drv? Kaj pa se zgodi s hrbtenico, ki je zaradi usklajenega daljšanja in krajšanja mišic bolj gibljiva in prožna?

Še več časa in pozornosti kot krepitvi, bi morali posvetiti učenju daljšanja in sproščanja mišic.

Na žalost smo pozabili na še bolj pomembno stvar od brezglave krepitve mišic in to je posvečanje pozornosti nadzoru nad sproščanjem le-teh. Sproščene mišice »razbremenijo« hrbtenico, ji dajo »dihati« in omogočajo da hrbtenica med našim dihanjem in gibanjem pulzira.

S pulziranjem hidrira vretenca in medvretenčne ploščice ter ustvarja dekompresijo s katero razbremenjuje vretenca in ohranja njeno vitalnost. Ob vsakem vdihu bi se morale mišice hrbta rahlo podaljšati ob izdihu pa spet skrajšati, zaradi česar bi se »daljšala« in »krajšala« tudi hrbtenica.

Usklajeno krajšanje in daljšanje mišic, ki sodelujejo v gibu je recept za premikanje brez bolečin.

Kronično napete mišice so pravzaprav tiste, ki hrbtenico delajo togo in ji otežujejo premikanje, zaradi česar je funkcija hrbtenice vedno bolj podobna »štangi«. Ker pa smo ljudje premikajoča se bitja pa ne potrebujemo biti fiksirani, negibni in trdi, pač pa je nujno, da znamo biti ob pravem času, ko je to potrebno hrast, spet drugič, ko je to primerno pa leska. Nikoli pa ni dobro če smo stalno samo eno ali drugo.

Za mišice trupa je pomembno in potrebno, da so napete, kadar je to smiselno. Povsem nepotrebno pa je, da so napete konstantno. Zato je še bolj pomembno in močno zaželeno, da mišice poleg jačanja, učimo predvsem sproščanja in daljšanja.

Usklajeno delovanje mišic trupa, poskrbi za učinkovito gibanje, ki ne vodi v bolečine in obrabe. Najbolj funkcionalne mišice so tiste, ki so lahko močne in napete, ko opravljamo neko delo (npr. dvigujemo težko breme), ko pa z delom zaključimo pa je pomembno, da so se sposobne spet podaljšati, sprostiti in razbremeniti.

 

Tim Ferjan,

učitelj AEQ metode 1. stopnje