Opažam, da je danes vsesplošno prisoten informacijski vakuum glede tega, kaj naj bi globoko dihanje sploh bilo. Večina si deli mišljenje, da je to dihanje pri katerem se mora trebuh vbočiti in kjer je potrebno vdihniti čim bolj visoko in navpično v pljuča, pri tem pa kar se da dvigniti ključnico in ramena. Tako dihanje spodbuja hiperventilacijo in v naše telo vnaša preveč kisika za realne potrebe telesa, ki je v mirovanju in ne počne nič fizično zahtevnega.

Človeku, ki je vznemirjen, paničen in »pod stresom« je pogostokrat svetovano, naj parkrat vdihne »globoko«, da se bo pomiril. Večina takrat začne hlastati za zrakom, dviguje prsni koš in hiperventilira, zaradi česar se jim poleg naštetega začne še vrteti.

Tak prsni način dihanja prav nič ne pomirja, pač pa zaradi receptorjev, ki so v tem delu prisotni, še dodatno vzpodbuja simpatični način delovanja živčnega sistema. Z dihanjem v zgornji del prsnega koša, telesu sporočamo, da smo v nevarnosti na katero se je potrebno odzvati. Bodisi se z njo spopasti ali pa od nje zbežati (odziv »boj« ali »beg«).

Simpatični način delovanja centralnega živčnega sistema pa še dodatno pospešuje pulz, dihanje, krvni obtok, dviguje krvni tlak, večino krvi iz središča telesa pošlje v okončine, zviša krvni sladkor, izloča adrenalin in kasneje, če tako stanje traja dlje časa tudi kortizol. Vse to z namenom, da se telo takrat »prižge« in lažje obrani »nevarnosti«, ki nam preti. Obrani na način, da se z »nevarnostjo« spopademo ali pa od nje zbežimo. Tak telesni odziv je potreben in nujen, kadar smo ogroženi in dejansko v neki nevarnosti ali pa pod višjim momentalnim pritiskom s katerim se moramo spoprijeti.

Najbolj ironično pa je, da večinoma nevarnosti v taki obliki, ki bi zahtevala telesni odziv, ki je pripravljen na spopad z ali beg pred recimo divjo živaljo sploh ni. S svojim načinom življenja, ki zahteva tako dihanje telesu sporočamo »lažne alarme«, ki imajo, če trajajo dlje časa in so pogosti, precej negativnih posledic.

Kakšno pa bi moralo biti dihanje katerega si predstavljamo pod besedo “globoko”?

Že sama beseda »globoko« pove dovolj. Globina je po definiciji SSKJ razsežnost prostora v navpični smeri navzdol. Ne vem pa točno zakaj je v večini primerov beseda »globoko« uporabljena za namen, ki pravzaprav opisuje visoko, navpično oziroma dihanje v višino.

Pri telesu najbolj anatomsko prilagojenemu dihanju, ne gre zgolj za dihanje v globino, pač pa se prsni koš in pljuča širita tudi v širino. Tako dihanje imenujemo piramidno dihanje. Tisti najširši, spodnji del piramide predstavlja spodnja tretjina pljuč, nos pa si lahko zamislimo kot najožji del, vrh piramide.

Globoko dihanje je dihanje v globino in širino spodnje tretjine pljuč. Ta del pljuč, je zaradi same gravitacije najbolj prekrvavljen in obogaten s krvjo. Tam je izmenjava med O2 in CO2 najbolj učinkovita. Medtem, ko je nasičenost s krvjo v zgornjem delu pljuč ravno obratna.

Globoko dihanje, zahteva sodelovanje primarnih dihalnih mišic, ki so: trebušna prepona in medrebrne mišice. Ob vdihu, se trebušna prepona (diafragma) napne in spusti navzdol, s tem pa ustvari prostor in podtlak v plevralnem delu. Ta podtlak, povleče pljuča navzdol v globino in jih na ta način zaradi njihove elastičnosti podaljša. Medrebrne mišice pa se ob predpogoju, da so dovolj sproščene, podaljšajo in tako prsnemu košu omogočijo, da se razširi tudi v širino. S tem se prostornina pljuč poveča tako v globino, kot tudi v širino. To pa je tisto globoko dihanje, ki pomirja, nas vodi v parasimpatično delovanje živčnega sistema, niža pulz in krvni tlak, upočasni po nepotrebnem pospešeni krvni obtok in dihanje ter uravnovesi razmerje med O2 in CO2 v krvi.

Večina ljudi diha navpično, v višino prsnega koša. Zakaj in kakšne so posledice?

Ker smo pospešili hitrost življenja, smo nase naložili še več bremena in močno povišali zunanji pritisk. Tudi neurejeni toksični odnosi v katerih živimo bodisi v službi ali še bolj verjetno v prostem času, pritiskajo na nas in od nas zahtevajo prilagoditve. Zato moramo, če želimo vse zadano opraviti in prenesti nenormalne odnose v katerih smo nemočni povišati tudi svoj notranji pritisk, kar dosežemo z napetostjo mišic v predelu trupa. Največkrat so to mišice okoli prsnega koša in medenice, ter mišice ki ju povezujejo.

Povišan tonus v membrani pa precej oteži primerno razširitev trupa. Posledično, diafragma ostane ujeta v primež kronično napetih mišic, zaradi česar se zmanjša učinkovitost našega dihanja. Ker zaradi kronično zakrčenih mišic ne moremo več primerno razširiti trebušne in prsne votline, začnemo kompenzirati z dihanjem. Namesto da dihamo globoko in široko v s kisikom najbolj bogato spodnjo tretjino pljuč, začnemo dihati vse bolj navpično.

Tako dihanje je precej bolj energijsko potratno in neučinkovito. Zaradi neučinkovitega dihanja, se zmanjša produkcija življenjske energije iz hrane. Navpično dihanje oslabi prenos kisika iz krvi do celic, tkiv in mišic. Poleg tega pa negativno vpliva na vse telesne sisteme, ki se zato hitreje »obrabljajo« in »kvarijo«. Obratno pa tudi vsi telesni sistemi vplivajo na dihanje, kar sklene vedno večji krog entropije znotraj našega telesa.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ dihanja 1. stopnje