Za urejanje odnosov v okolju v katerem ne moremo, ne smemo ali pa ne upamo biti umirjeni, parasimpatični in v homeostazi, potrebujemo višek časa, pozornosti in energije. Če konstantno nekam norimo in lovimo čas, je razumljivo, da nimamo osnovnih pogojev, da bi dvigovali kompleksnost odnosov. Komunikacija je vse bolj plitka, hitra in površna, takšno pa postaja tudi naše dihanje.

Že kot majhni otroci se naučimo katera čustva lahko izražamo, katera pa v okolju niso zaželena. Kaj se »spodobi« in kaj ne. Kaj nam je dovoljeno, kje pa nas je potrebno naučiti »reda«. Ponekod so na žalost prepovedana tudi čustva kot so, jeza, veselje, ljubezen, sreča in žalost.

Kako odtujenost med telesom in zavestjo staršev vpliva na otroke?

Kot otroci smo bili nemočni in v popolnosti odvisni od staršev. Zato je zelo pomembno, da so starši v stiku s svojim telesom, da lahko prepoznajo in kasneje tudi zadovoljijo otrokove potrebe. Otroci svoje nezadovoljene potrebe izražajo naprimer na način da so »sitni«, »kar naprej« jokajo, imajo »preveč« energije, ne želijo umiti zob, zavračajo hrano, “zahtevajo” pozornost ipd. Starš, ki ima dovolj sproščene mišice in lahko občutke iz površine membrane prenese na površino zavesti, lahko bolj jasno razume kaj otrok potrebuje ali pa želi. Tak otrok je precej manjkrat nemočen in v stiski zaradi katere je napet.

V večini primerov pa so starši zaradi nezavedne kronične mišične napetosti čustveno otopeli in težje prepoznajo otrokove potrebe. Tega pa se zaradi senzorno-motorične amnezije niti ne zavedajo, zato lažje ohranjajo mišljenje, da vse počno kot je treba.

Starše, ki so zaradi senzorno-motorične amnezije odtujeni od svojih telesnih občutkov otrokova močna čustva motijo in spravljajo ob živce, zaradi česar je otrok večkrat kaznovan. Tako se otrok nauči, da je močna čustva bolje zadrževati zase, ker z izražanjem le-teh ne doseže nič, poleg tega pa v stisko spravlja tudi starša, ki pa zaradi čutno-gibalne izgube spomina ne razumeta, kako si njegova čustva sploh interpretirati.

Otrok ne zmore vplivati na odnos staršev do njega, zato raje “spremeni” sebe.

Ker otrok zaradi slabše komunikacije še ni zmožen vplivati na starša, da se spremenita, potem raje vpliva nase in »spremeni« sebe. Sebe tako žrtvuje za ohranitev ljubeče povezave med njim in starši. Popači in oteži lastno dojemanje sveta. Svoje vedenje prilagodi zahtevam in pričakovanjem staršev, taka sprememba pa zahteva povišan mišični tonus s katerim omeji svojo avtentičnost. Višji mišični tonus zaradi kronično nepotrebno napetih mišic s katerimi otrok »pod kontrolo« drži svoje vedenje negativno vpliva na gibanje in dihanje.

Otrok s postopno odtujitvijo svojega telesa od zavesti staršema omogoči, da imata še naprej neučinkovit odnos, ki pa v negativnem smislu vpliva na celotno družino. Postane bolj “priden” za ceno tega, da ima iz leta v leto več “nepojasnjenih” bolezni in težav.

Kako poteka zaznavanje občutkov?

Občutke lahko zaznavamo glede na dogajanje v naši okolici (propriocepcija), ali pa jih zaznavamo glede na dogajanje znotraj našega telesa (interocepcija).

Zaznavanje občutkov poteka preko naše membrane, ki je sestavljena iz kože, zgornje plasti maščobe, veznega tkiva ter prečno-progastih skeletnih mišic, ki so ovite v fascije. Koža in čutni organi na površju membrane sprejemajo dražljaje, ki prihajajo iz zunanjosti našega organizma, prečno-progaste mišice ovite v fascijo pa omogočajo zaznavanje občutkov iz notranjosti.

Če je membrana dovolj sproščena in s tem prepustna, se občutki preko senzornega dela živčnega sistema preslikajo v zavest in tako se jih zavemo. Ko se informacije v senzornem delu obdelajo, se aktivira motorični del možganov, ki pa v mišice izda ukaze za napenjanje ali sproščanje, kar nam omogoči, da se na zaznano tudi odzovemo.

S spremembo mišičnih tonusov preko gibanja (glas, mimika, kretnje) izrazimo svoje občutke in jih delimo z okolico.

Če pa občutkov ne želimo, ne upamo ali celo ne smemo izraziti pa moramo z napetostjo mišic zadržati potencialno energijo v središču telesa in tako preprečiti da bi se prek izhodnih točk (obraz, usta, oči, dlani, stopala) izrazila v okolje.

Blokada izražanja čustev.

Pojav ob katerem čutimo nujo po izražanju, tega pa na koncu ne storimo imenujemo blokada izražanja čustev. Zanjo se odločimo zavestno in z zakrčitvijo mišic preprečimo potrebno gibanje s katerim bi naše občutke sicer delili z okolico preko vedenja in dejanj.

Pri blokiranju izražanja čustev se zavedamo želje po izražanju, zavedamo se da nas nekaj moti, ovira ali ogroža, vendar pa tega ne izrazimo, ker se bojimo posledic. Naš um oceni, da je bolj varno, če se ne »izpostavimo«. Stanje napetih mišic s katerimi popačimo dihanje in občutke zadržimo zase je trenutno. Ko minejo razlogi za zadrževanje čustev pa bi se morale naše mišice ponovno sprostiti.

Če pa živimo v okolju ali pa na način, da je nuja po blokiranju izražanja čustev močna in dolgotrajna, pa potreba blokiranja izražanja iz akutne preraste v kronično. Takrat ne govorimo več o blokiranju čustev, ampak o potlačitvi čustev.

Potlačitev čustev.

Potlačitev čustev deluje globlje in ima drugačen namen kot njihovo zadrževanje (blokiranje).

Pri potlačitvi čustev ni zadržano »samo« izražanje občutkov, ampak le-ta deluje še bolj kompleksno. Občutki so potisnjeni še bolj globoko pod površinski sloj membrane, kjer so bolj oddaljeni od zavesti, ki jih ni zmožna zaznati.

To pomeni, da z napetostjo mišic omrtvičimo zaznavanje občutkov glede na dogajanje okoli nas. Tako niti ne občutimo, da nas nekaj ali nekdo moti, ogroža ali ovira, ter da se do nas vede nespoštljivo in nesprejemljivo. Zato lažje ostanemo v nenormalnih odnosih, ki nam s časom žal postanejo vse bolj »normalni«.

S ščitom napetih mišic povzročimo da ne občutimo norega odnosa okolice do nas, hkrati pa sebi otežimo in onemogočimo reakcijo s katero bi sicer lahko te odnose urejevali ali pa zapustili.

Tako s pomočjo čutno-gibalne amnezije ustvarjamo iluzije znotraj katerih “lažje” živimo in ohranjamo nepristno pozitivnost, ki jo krasita “fake” nasmeh na obrazu in pa občutek da je vse “okej”.

Takih iluzij pa ni mogoče ohranjevati dlje časa brez vedno večjih negativnih posledic. Telo nam prej ali slej prične izstavljati račune v obliki vse več “nepojasnjenih” vnetij, bolečin in bolezni. Ti računi pa so z vsakim naslednjim vedno dražji in bolj boleči.

Kako napetost mišic s katero svoje vedenje “držimo” pod kontrolo vpliva na dihanje?

Kronična napetost membrane, ki je rezultat naše nemoči v odnosih oteži in omeji naše dihanje, ki postane hitro in plitko, v zgornji del prsnega koša. Zrak posledično prehitro zapusti naša pljuča in poruši razmerje med CO2 in O2 v pljučih in krvi, zaradi česar se oslabi nastajanje življenjske energije. Energija iz hrane se tako začne pretvarjati v življenjsko energijo na anaerobni način (ob odsotnosti kisika), kar ima za rezultat tudi do 16x nižjo produkcijo življenjske energije.

Z nižjo produkcijo življenjske energije oslabimo moč impulzov, ki so tako ravno prav šibki, da jih naša zavest še težje zazna. Lahko rečemo, da so čustva potem še bolj šibka, prav tako pa je še manjša tudi potreba po njihovem izražanju.

Potlačitev čustev ni selektivni pojav, ki bi določenim občutkom preprečeval »vstop« v zavest, drugim, bolj prijetnim pa to omogočal.

Oklep kronično zakrčenih mišic nam preprečuje občutenje neprijetnih čustev, hkrati pa smo zaradi njega prikrajšani tudi za občutenje tistih prijetnih, sintropičnih, ljubečih občutkov.

Tako postajamo vedno bolj čustveno otopeli in dobivamo »debelo« kožo zaradi katere iluzorno lažje živimo v norih odnosih. Po eni strani nas navidezno ščiti pred neprijetnim, po drugi pa nas dela vedno bolj »trde« tudi takrat, ko bi sicer morali biti »mehki«, odkriti, ljubeči in bi se morali prepustiti.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ dihanja 1. stopnje