Mišice, ki omogočijo razširitev prsnega koša in s tem olajšajo vdih imenujemo inspiracijske mišice. Eno izmed bolj pomembnih vlog pri dihanju ima trebušna prepona, ki mora biti dovolj sproščena, da se lahko ob vdihu spontano pomakne navzdol, s čimer naredi prostor za ekspanzijo pljuč. Inspiracijske mišice povzročijo premik prsnega koša naprej in navzgor, zaradi česar v plevralnem prostoru nastane podtlak. Ta podtlak razpne pljuča in jih razširi navzdol, kar povzroči padec tlaka v alveolih, v pljuča pa tako vdre zrak iz atmosfere.

Pri dihanju v mirovanju je vdih tisti aktivni del, ki potrebuje pomoč prečnoprogastih skeletnih mišic, izdih pa je pasiven.

Inspiracijske mišice so: Trebušna prepona, zunanje medrebrne mišice, mišice vzravnalke trupa, levatorne mišice reber, skalenske mišice, mišica obračalka glave, zgornja zadajšnja nazobčana mišica in sprednja nazobčana mišica.

Ekspiracijske ali mišice, ki sodelujejo pri izdihu pa so: Notranje medrebrne, trebušne mišice, spodnja zadajšnja nazobčana mišica, vzvratna potegovalka rebra, podrebrne mišice.

Učinkovitost dihanja je odvisna od stopnje sposobnosti učinkovite uporabe čustev za doseganje homeostaze v življenjskem okolju. Najpogostejše vrste dihanja so: mešano, vodoravno in navpično.

Navpično dihanje

Za navpično ali vertikalno dihanje je značilno dihanje v zgornji del prsnega koša (primer takega dihanja je prikazna slika članka). To je tista vrsta dihanja, na katerega pomisli večina ljudi, ko je govora o »globokem dihanju«. Tako dihanje je precej bolj energetsko potratno, poleg tega pa stimulira receptorje, ki ležijo v zgornjem delu prsnega koša in so odgovorni za aktivacijo simpatičnega delovanja živčnega sistema (boj ali beg). Vertikalno dihanje zaradi minimalnega gibanja trebušne prepone ne omogoča učinkovite izmenjave plinov. Zaradi gravitacije, se večina krvi v pljučih nahaja v spodnji tretjini le-teh, do katere pa kisik zaradi slabe predihanosti pljuč, ki je rezultat navpičnega dihanja, ne pride. Odgovor telesa na tako dihanje je, da še dodatno pospeši dihanje in krvni obtok, ker obupano želi v pljuča vnesti še več kisika. Posledično se močno poviša tudi srčni utrip, pa čeprav oseba ni nujno pod težjo fizično obremenitvijo, ki bi zahtevala zgoraj naštete prilagoditve.

Na tak način se porablja precej več energije kot bi bilo potrebno. Dolgotrajno in konstantno energijsko potratno dihanje vodi v utrujenost, izčrpanost, nespečnost, različne kronične bolezni, težave s srcem in vrtoglavico. Za lažjo predstavo, pomislite, kakšne bi bile posledice, če bi po nepotrebnem avto kronično vozili na previsokih obratih.

Pri vertikalnem dihalcu so primarne dihalne mišice (diafragma, trebušne in mišice ledvenega dela hrbta) zakrčene, zato mu za dihanje ne preostane drugega, kot da uporablja sekundarne dihalne mišice (mišice prsnega koša, ramen in vratu). Ob vdihu se ramena dvignejo in človek se »zviša«, ob izdihu pa »zniža«.

Vodoravno dihanje

Druga izmed najpogostejših vrst dihanja je vodoravno dihanje. Za tako dihanje, ki mu z drugo besedo rečemo tudi horizontalno dihanje je značilno, da oseba diha v širino. Ob vdihu se razširi, pri izdihu pa skrči. Pri tej vrsti dihanja ramena in vrat mirujeta, središče telesa pa se od pazduhe do medenice razteza po širini.

Vodoravno dihanje je sicer malenkost bolj učinkovito od navpičnega, ker je amplituda gibanja trebušne prepone bolj primerna, še vedno pa prsni koš ostaja negiben, kar ponovno vodi do neučinkovite izmenjave plinov v spodnjem delu pljuč. Tako dihanje pomirja in onemogoča agresivno vedenje s katerim bi sicer morali urediti neravnovesja v našem okolju, da bi ustvarili pogoje za višji nivo homeostaze, da bi lahko nekoč dihali bolj pravilno. Zato lahko oseba, ki diha horizontalno zaradi mirnosti, ki je posledica takega dihanja ostaja nemoteča in v toksičnih odnosih dobro funkcionira še naprej, kljub temu, da jo taki odnosi motijo, ovirajo, ogrožajo ali omejujejo.

Mešano dihanje

Zanj je značilno, da se osebe, ki dihajo mešano, gibajo tako navpično kot vodoravno. Ob dolgotrajnem mešanem dihanju, se le to prej ali slej spremeni v navpično ali pa vodoravno, ker oseba s takim dihanjem ne more najti ustreznega načina kako bi učinkovito rešila svoje težave in se tako razbremenila. Oseba, ki diha mešano, ne sme imeti učinkovitega, piramidnega dihanja, ker bi tako za okolico postala nenavadna, čudna in moteča, takega proti upora iz okolja pa ne bi bila sposobna prenesti, ker nima ustrezne podpore telesa. Zato raje preide v vertikalno ali pa horizontalno dihanje in tako tradicionalno nadaljuje neučinkovitost izražanja, gibanja in dihanja.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje