Eden izmed osnovnih sodobnih problemov je pomanjkanje časa. Način delovanja našega telesa je realen, vendar »prepočasen« za učinkovito in konkurenčno delovanje v naši družbi, v kateri pa je odnos do časa nerealen.

Zavest zaradi čedalje večje odtujenosti, danes deluje hitreje od telesa, ker čas dojema relativno. Ima pa težavo, ker brez telesa ne zmore opraviti tistega kar si zamisli. Tako potem telo postane ujetnik zavesti in njenih idej, ker vedno težje realizira njene domislice, brez da bi ob tem prišlo do »kvarjenja«, ki se kaže v obliki zakrčenosti mišic, ki povzročajo bolečine in okoli trupa ustvarjajo vedno večji oklep. Zaradi tega oklepa omejimo in pospešimo naše dihanje ter otežimo gibanje, kar zahteva še več truda in večjo porabo naše energije. Akutne bolečine vodijo v kronične bolečine ter obrabe, to pa v vedno bolj neprijetno življenje.

Zaradi nepravilnega odnosa zavesti do časa, se telo upira. Upira se z bolečino s katero želi zavest opozoriti na nor odnos do časa. Telo zavesti dobesedno govori: Hej! Ne zmorem! To je zame preveč, traja predolgo, je prezahtevno! Prosim ukreni nekaj glede tega, ker čedalje bolj boli!«

Priznati si, da potrebujemo počitek je danes znak »šibkosti«.

Ker živimo v obdobju, kjer se ne znamo in ne smemo odpočiti in umiriti, ter vedno nekam hitimo, nimamo potrebe po tem, da bi akutna opozorila telesa v obliki bolečin in neprijetnosti jemali resno in jih urejevali na način, da bi zanje odkrili vzroke. Če bi se razbremenili in imeli čas odkriti vzroke, bi lahko spremenili naša dejanja in odpravili razloge za nastanek bolečin s tem pa bi bolečine zmanjšali ali pa v celoti izničili.

Danes nimamo časa za odpravo akutnih bolečin, zato raje čakamo da preidejo v kronične in potem plačujemo zamudne obresti.

Razloge za bolečine iščemo zunaj sebe.

Bolečine v hrbtu, vratu in ramenih pripisujemo slabemu ležišču, visok krvni pritisk si razlagamo zgolj kot »sodobno bolezen«, sprijaznili smo se da tako pač je, ob nespečnosti vzamemo uspavalo, ob glavobolu pa Lekadol.

Kratkoročno nam to v dokaj hitrem času omogoča izboljšanje, kar je danes sicer zaželeno, na dolgi rok pa ob takem norem odnosu do telesa nastaja vse večji razcep med telesom in zavestjo, kar vodi v vedno več bolečin. Navidezno se krajši čas počutimo bolje, s časom pa lahko opazimo, da se vrtimo v vedno istem krogu, kateri ima za nas iz leta v leto hujše posledice. Težave se s takim pristopom zgolj začasno utišajo in prestavijo v drugo obliko ali pa v drugi čas.

Z glavo skozi zid za vsako ceno.

Vodilo naših prednikov je bila učinkovita poraba energije. Energije (hrane) jim je primanjkovalo, zato so morali biti glede njene porabe precej bolj premišljeni in racionalni, drugače so lahko zašli v težave. Danes imamo hrane v izobilju in se je to razmerje povsem spremenilo.

Ni nam več pomembno kam vlagamo ali koliko naše energije porabimo, ker imamo ogromno načinov, ki nam kratkoročno, navidezno »povrnejo« energijo (obilje hrane, kava, energijski napitki, prehranski dodatki). Zato je danes glavno vodilo postala učinkovita poraba časa. Ker se je naše telo skozi evolucijo razvijalo na način čimbolj učinkovite porabe energije in ne čimbolj učinkovite porabe časa, pa tukaj prihaja do vedno večjega konflikta interesov zavesti in telesa, na kar nas telo žal neuspešno opozarja z vedno več bolečinami.

 

Tim Ferjan

učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje